+38640157883 [email protected]

Na Malo Mojstrovko - Plezalna pot

by Dec 19, 2020

Da ne bodo samo objave o snegu in mrazu, je tu malo mojih spominov na tople jesenske dni in morda ideja, kam naslednje poletje.
Ker se mi na potepanju pridruži moja mami, je odločitev soglasna! Mala Mojstrovka po Hanzovi (plezalni) poti. Zjutraj se zbudiva v meglo, a veva, da je na Vršiču sonce, zato še lažje vstaneva, se pripraviva, trikrat preveriva, da nisva česa pozabili in že se voziva. Višje kot sva, manj je megle in več modrega neba. Na vrhu Vršiča pa samo sonce in že kar nekaj gneče, čeprav sva zgodnji.

Hitro se preobujeva, pograbiva nahrbtnike in pohodne palice, spregovoriva tri besede s pohodnikom, ki se odpravlja na Prisojnik in že sva na pol poti do prevala Vratc. Dobesedno, ker je mami ubrala tak tempo, da ji komaj sledim. Na poti srečava in prehitiva kar nekaj pohodnikov. Res nisva ljubiteljici gneče in veva, da je na Mali Mojstrovki kar pogosta, a ta plezalna pot nama je ena izmed ljubših in vsake toliko jo je pač potrebno zopet obiskati. (Pravzaprav sem na plezalni poti ˝trpela˝ samo enkrat, na Bavški Grintavec čez Kanjo, ko je ta še bila odprta, toda o tem morda kdaj drugič ?).
Hanzova pot spada med zelo zahtevne označene poti, dvignemo se na 2332 metrov nadmorske višine, pri tem pa opravimo nekje 700 metrov višinske razlike, za kar naj bi potrebovali okoli dve ure. Ni za vrtoglave.
Torej, končno prisopiham na preval Vratca, kjer se levo odcepi pot na Malo Mojstrovko, tam pa šok – proti stenam taka megla, da se ne vidi popolnoma ničesar. Z mami se spogledava, a nadaljujeva, saj veva, da je na vrhu sonce. Bova pač šli čez meglo na sonce po razglede?.

Na Vršič in še naprej

Mimogrede čez preval Vratca vodi pot tudi na Slemenovo Špico, kar sem opisovala v enem izmed prejšnjih objav na blogu.
Čaka naju še nekaj minut hoje pod stenami, dokler ne zagledava odcepa, ki zavije levo in v začetek Hanzove poti. Pospraviva palice, iz nahrbtnika privlečeva čeladi (priporočljiv je tudi samovarovalni komplet!), se malo okrepčava in hop, v steno. Klini in zajle so najine stalne spremljevalke, vedno višje sva, toda pod nama so ljudje, zato morava biti ekstra pozorni, da ne proživa kamenja.
Toda takrat midve zaslišiva močan trušč in že so tu prvi kamenčki, ki letijo mimo naju. Hvala bogu sva toliko naprej, da se skrijeva pod steno, ko začnejo leteti vedno večji kamni. Srce nabija in samo čakava lahko, da bo konec. Na srečo sva nepoškodovani, pa tudi vsi ostali pohodniki, ki so bili pod nama. Kdo je vse skupaj sprožil? Baje nepreviden planinec nad nama, ki mu je ušla čelada ...
Kar malo mehkih nog nadaljujeva, toda ko se prebijeva iz megle in naju zopet obsijejo sončni žarki, doživiva nekaj … nepozabnega. Pojav glorije, kar je naravnost noro. Navdušeni sva. To seveda morava slikati ?.

Na vrhu

Do vrha Male Mojstrovke naju nato loči še nekaj minut strme poti, ki je po večini brez varoval. V dobri uri in pol sva tako na vrhu in martinčkanje na toplem soncu se končno lahko začne. (Pa občudovanje razgledov).

In nazaj

Nazaj na Vršič se vrneva po južni poti, ki velja za delno zahtevno pot in res moramo biti pozorni, da nam kje ne spodrsne. Zadnji del poti pa se usmeriva kar na melišče in pri avtu sva kot bi trenil. Ko se voziva nazaj k Jacobs Resortu, pa tudi v dolini ni več megle.

Pa varen korak, v gore se gre z glavo in še tako lahke poti ne smemo podcenjevati. Z vami delim svoje izlete, ideje, kaj si ogledati in doživeti, toda za varnost mora poskrbeti vsak sam. Za morebitne nastale poškodbe in nesreče zato ne sprejemam odgovornosti. Vsak sam ve, koliko zmore.

0 Comments

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

sl_SISlovenian